Bodi kot Mike!
Nesporen velikan, najbolj zaslužen za eksplozijo priljubljenosti superg, je ameriški gigant Nike. Njegova vrednost je dvakrat večja od njihovega največjega rivala, nemškega koncerna Adidas.
Športni copati že dolgo niso več zgolj obvezna oprema tekačev, košarkarjev ali nogometašev. Ta skromni skupek usnja in gume je namreč postal simbolična popkovina, ki milijarde smrtnikov povezuje z nadzemeljskim, zunajserijskim in nasploh fantastičnim svetom zvezdnikov profesionalnega športa (in pop kulture).
Pravijo, da se v številkah skriva vsa modrost tega sveta, saj so te, v nasprotju z »baročnimi« besedami, suhoparni, a objektivni, opisovalci realnosti. Številke zato (menda) ne lažejo. Če je tako, potem ni niti najmanjšega dvoma, da je športna obutev prav v 21. stoletju doživela vrhunec množične priljubljenosti in vseprisotnosti. To je približno pozornemu opazovalcu jasno že, ko stopi na ulico in opazi v morje barv in oblik »superg« obuto staro in mlado, potrjujejo tudi uradni tržni podatki.
Svetovno tržišče športne obutve je namreč njenim proizvajalcem samo lani navrglo neverjetnih 71 milijard ameriških dolarjev, kar je bistveno več od vseh preostalih kosov športnih oblačil in rekvizitov. Analitiki pa prodaji športnih copat tudi za naslednja leta napovedujejo svetlo in predvsem dobičkonosno prihodnost. Uradni merilci utripa globalnih trgov so tako v svojih kristalnih kroglah do leta 2025 trgu s supergami napovedali vrednosti okoli 95 milijard dolarjev.
Poslovni imperij boginje zmage
Zato nikakor ne preseneča, da v tako dobičkonosni industriji že vrsto let poteka neusmiljen konkurenčni boj za čim večji tržni kolač. In to takšen, ki bi ga lahko po srditosti in osredotočenosti glavnih igralcev primerjali zgolj in samo z njihovimi varovanci, ki jih nosijo in posledično promovirajo. Torej zvezde profesionalnega športa, ki imajo z največjimi imeni športne industrije podpisane večmilijonske sponzorske pogodbe in poganjajo ta več milijard evrov vredni trg.
Nesporen velikan industrije, ki je zavoljo izvrstne marketinške strategije in uvida mimogrede tudi najbolj zaslužen za eksplozijo priljubljenosti superg, ki so v sedemdesetih in osemdesetih letih 20. stoletja iz športnega rekvizita zrasle v kult statusnega simbola in tako postale nepogrešljiv del ikonografije ulične mode, je z dobrimi 24 milijardami dolarjev prihodkov v letu 2018 ameriški gigant Nike.
Znamka grške boginje zmage z genialno preprostim in prepoznavnim logotipom kljukice oziroma swoosha, kakor ji pravijo na drugi strani luže, je lansko leto zaključila z vrednostjo 190 milijard dolarjev. To je, mimogrede, dvakrat več od njenega največjega rivala, nemškega koncerna Adidas.
Phil Knight, solastnik družbe Nike
Uporniki na nogah
Zgodovina in razvoj športnih copat je zanimiva in nenavadna zmes potreb, tehnoloških inovacij, vizije, surove želje po uspehu in zmagi ter ne nazadnje kulturnega razvoja, katerega sestavni del je vsekakor moda. Samo v ZDA, ki so največji globalni trg športnih copat, Američani vsako leto pokupijo preko 370 milijonov parov. In to zagotovo ne športniki, temveč rekreativci.
Trgovina s tovrstno obutvijo namreč v zadnjih letih cveti zaradi vse večjega poudarka na zdravem življenjskem slogu, katerega ključni del je rekreacija. V zadnjih letih pa preboj superg v modo poganja tudi bolj sproščen način oblačenja in dejstvo, da se kreiranja športnih copat lotevajo tudi priznane modne blagovne znamke.
A čeprav se število rekreativcev iz leta v leto povečuje, glavnino prodaje športnih copat že nekaj časa sestavlja mladina, ki se, ironično, še najmanj ukvarja s športom. Sociologi in kulturologi v tem navideznem paradoksu z lahkoto najdejo smisel, kajti nošenje športne obutve za vsakdanjo rabo je statusni simbol. Hkrati pa so superge na nogah tudi izraz upora oziroma zavračanja sveta (norm in vrednot), ki so jih zanje ustvarili njihovi starši.
Znotraj vzpona priljubljenosti športnih copat med širšo populacijo, kjer danes superge vidimo na nogah zagrizenih rekreativcev, dolgonogih vrhunskih manekenk in celo do včeraj suhoparnih in v sivino poslovnih oblek odetih direktorjev, pa je v zadnjih letih prav poseben fenomen popularizacija tekaških copat.
Vzorčni in precedenčni primer slednjega je brez dvoma sodelovanje Adidasa in znamke Yeezy v lasti ameriškega raperja Kanyeja Westa. Ta v mnogočem kontroverzni glasbenik, ki je morda še bolj znan po tem, da je mož hiperslavne trendseterske starlete Kim Kardashian, je namreč preko sodelovanja z Adidasom s svojo znamko športnih copat, ki po videzu in materialih močno spominjajo na sodobne tekaške copate, v zadnjem desetletju obnorel mladino po vsem svetu.
Zadnja bitka gre Adidasu
Ko je West leta 2014 osupnil z novico, da prekinja sodelovanje z znamko Nike in prek sodelovanja z Adidasom odpira novo poglavje v razvoju znamke Yeezy, to ni bila zgolj izjemno pretkana marketinška in posledično tudi poslovna poteza. Ta je resda pomenila začetek enega izmed najbolj uspešnih partnerstev v zgodovini športne obutve, vendar pa je bil njen pomen v sociološkem kontekstu, kjer je simbolizirala tudi kulturno prelomnico, zagotovo še večji.
Če sta namreč poslovna vizija znamke Nike in športni genij Michaela Jordana, največjega mojstra profesionalne košarke, v osemdesetih letih 20. stoletja pomenila začetek še danes najbolj donosne sponzorske pogodbe v svetu športa na eni strani ter brutalno brezkompromisen in uspešen pohod Nikeja na Olimp industrije športnih rekvizitov na drugi, pa sta Westova vizija in Adidasova drzna marketinška strategija precedens in vzorčni model trženja športnih copat za 21. stoletje.
Adidas je namreč v odnosu do Nikeja vsekakor David, ki je v začetku drugega desetletja spoznal, da mu Goljata na bojnem polju njegove poslovne strategije, ki izvira iz pozicioniranja na trgu, ta pa iz komuniciranja oziroma privabljanja mlajše populacije k nakupu, nikoli ne bo uspelo preseči. Za prispodobo nesorazmernosti velja omeniti, da je tržni delež Adidasa na ameriškem trgu v primerjavi z Nikejem v povprečju za trikrat manjši oziroma približno enak (okoli deset odstotkov) znamki Jordan, ki je ena izmed znamk pod okriljem koncerna Nike. Poleg tega pa Nike v primerjavi z Adidasom in preostalimi tekmeci (Puma) svojo obutev preko sodelovanja z zvezdami profesionalnega športa trži mnogo bolj intenzivno in uspešno. Celo do te mere, da mnogi poznavalci govorijo kar o monopolu.
David industrije športnih rekvizitov tako ni imel druge izbire, kakor da se z Goljatom spoprime z radikalno spremembo taktike. In sicer, če je Nike svoj imperij zgradil prek sodelovanja z najbolj zvenečimi imeni profesionalnega športa (najbolj reprezentativen je resda Michael Jordan, a tu so še LeBron James, Rafael Nadal, Serena Williams, Tiger Woods, Mo Farah, vrhunski nogometni klubi, kot sta Barcelona in Atletico Madrid, itd.), ki jih je s pomočjo svoje izvrstne oglaševalske mašinerije samo še dodatno pozlatil in povzdignil na piedestal superzvezdnikov, se je Adidas odločil za drzno potezo sodelovanja z glasbeniki in drugimi ikonami šovbiznisa, ki nastopajo v vlogi ambasadorjev znamke.
Sodelovanje z Westom (pa tudi Beyoncé in Pharrellom Williamsom) in njegovo znamko Yeezy je, kot rečeno, simbol omenjenega strateškega preloma, katerega kolateralna škoda – ali pač bonus za obe strani – je še večji vzpon priljubljenosti tekaških copat za vsakdanjo rabo. Ob bok športnikom, ki so tradicionalno vzor mladini, so športni giganti naposled postavili še zvezde šovbiznisa, s čimer je potencialni potrošniški segment bistveno večji.
Adidasova marketinška inovacija s pop zvezdniki v vlogi ambasadorjev znamke športnih copat je med drugim osnovana ravno na dejstvu, da so superge v zadnjem desetletju postale del vsakdanje garderobe. Zato je bilo kvečjemu logično, da tudi njihovi promotorji oziroma ambasadorji prihajajo iz zvezdniških vrst, ki nimajo nikakršne neposredne povezave s tekaško stezo, košarkarskim igriščem ali nogometno zelenico. A imajo tisti težko opisljivi faktor vzornikov in trendseterjev, ki navidez brez napora, ležerno, izžarevajo »kulskost« ter posledično vabijo k nakupu. Zvezde šovbiznisa in pop kulture imajo namreč v primerjavi s profesionalnimi športniki celo večji vpliv na mlajše potrošnike.
Paradoks Adidasovega odmika od tradicionalnega načina trženja športne obutve mladini prek športa je zgolj navidezen, saj se njegova logika pokaže šele v širšem kontekstu splošnih modnih trendov. Kombiniranje mode za šport in rekreacijo z vsakdanjimi ali celo poslovnimi oblačili je vplivala tudi na razvoj drugih kosov. Šport namreč s stališča mladostniške subkulture ne pomeni več naprezanja in potu, ne simbolizira želje po zmagi, izboljšanju ter preseganju samega sebe in premagovanju nasprotnika, ampak zgolj dejstvo, da je športna moda preprosto udobnejša in primerna za vsako priložnost.
Da sta Adidas in West v večni tekmi z Nikejem potegnila nesporno briljantno potezno, pritrjujejo tudi objektivni kazalci – številke. Prihodki znamke Adidas namreč od leta 2015 naprej rastejo z osupljivimi 17 odstotki na leto, medtem ko božanska krila Nikeju vsako leto nanesejo »le« sedemodstotno povečanje.
Dobro kaže tudi Westu, ki je na Forbesovi lestvici najbolje plačanih zvezdnikov napredoval na tretje mesto, medtem ko je bil še pred štirimi leti 53 milijonov dolarjev globoko v dolgovih. Prodaja superg znamke Yeezy je izjemna, saj na leto znaša kar 1,5 milijarde dolarjev, medtem ko je med najbolj donosnimi franšizami na nespornem prvem mestu še zmeraj Nikejeva znamka Jordan s tremi milijardami.
Dva zelenca naskočita poslovno-športni Olimp
Vseeno pa dvoma o tem, kdo je sprožil revolucijo popularizacije športne obutve onkraj profesionalnega in rekreativnega športa, ni. Redki so trenutki oziroma prelomnice, ki natančno razmejujejo stari in novi svet, po katerih ni nič več tako kot nekoč. Še toliko bolj neverjetno je to v primeru kulturno-družbenih trendov, saj gre navadno za razvlečene spremembe, ki »zorijo« nekaj let, preden se popolnoma uveljavijo.
V primeru preboja športnih copat v sleherno omarico s čevlji za takšno ostro ločnico med prej in potem velja leto 1984, ko sta sodelovanje naznanila dva popolna »zelenca« v ameriški košarkarski ligi NBA. In podobno kot mnogo let kasneje, ko sta svoje sodelovanje sklenila West oziroma Yeezy in Adidas, s čimer sta popularizirala tekaške copate, sta bila tudi v osemdesetih letih glavna »igralca« verjetno najbolj razvpite športno-poslovne drame v zgodovini ameriški Nike in nemški Adidas. Vendar pa je v tem primeru bistveno krajšo potegnil nemški izzivalec. Nike in Michael Jordan sta se namreč s partnerstvom, ki traja in cveti še danes, povzpela na poslovni in športni Olimp ter lastnoročno poskrbela za popularizacijo športne obutve.
Kakorkoli že, leta 1984 je takratni novinec košarkarske lige NBA iz vrst ekipe kolidža Severne Karoline, Michael Jordan, pravkar prispel v Chicago, dom franšize NBA moštva Bulls. Čeprav še »zelenec«, je Jordan kmalu tudi na parketu profesionalne lige začel razkazovati svoj izjemni športni talent. Michael Jordan ni bil nič manj kot genij, čarovnik, virtuoz in maestro z žogo! Predvsem pa je bil lačen nastopov, uspeha in zmag. Fant je pregoreval v želji po dokazovanju, saj je vedel, da sodi v sam vrh. Nike in Jordan sta bila vsak na svojem področju ambiciozna uzurpatorja ustaljenega reda, zaradi česar sta se drug drugemu prilegala kot dobro ukrojena rokavica.
Družba je rasla, saj je Nike leta 1984 pridelal 867 milijonov dolarjev, medtem ko je še pred desetimi leti zabeležil skromnih 28,7 milijona. Za njimi je bilo z vidika promocije tudi nadvse uspešno olimpijsko leto, saj je atlet Carl Lewis na domačih tleh v Kaliforniji v atletiki pobral kar štiri zlate olimpijske medalje. Vse to z Nikejevimi tekaškimi copati na nogah. A prav ta uspeh v atletiki je na drugi strani omejeval Nike. Družba je rasla in vsi so ji priznavali inovativnost ter potencial. Pa vendar bi Nike, zato da bi postal resnično največji, moral z vrha izriniti znamko Converse, ki je v takratni ligi NBA poosebljala »stari red«. Njihove visoke superge so namreč nosili vsi največji zvezdniki lige, od Larryja Birda do Magica Johnsona.
Nike je resda veljal za inovativno, uspešno in vzhajajočo zvezdo v športni industriji, saj je zaslovel z znamenitimi tekaškimi copati z vafljastim vzorcem podplata Billa Bowermana, s katerimi je revolucionariziral dizajn tekaških copatov. A prav zaradi tega je bil »zgolj« to – pojem industrije sprinteric. Za globalni uspeh je potreboval preboj na širše tržišče, k množicam. Manjkal je tisti izmuzljivi fantastični trenutek zlitja goreče želje, vizije in poti do uspeha, ki izvrstne loči od fantastičnih, od nesmrtnih, od legend.
Bikova triindvajsetica za pol milijona dolarjev
Prepoznavnost Nikeja zunaj ozkih okvirov atletike, ki je bila pred razcvetom rekreativnega teka razmeroma nišen šport in posledično tudi trženjsko omejen, namreč ni bila dobra. Nike je bil zato, podobno kot Jordan, lačen uspeha in preboja k množicam. Družba Converse je imela svojemu primatu v športu navkljub težavo, zaradi katere je bila ranljiva. Resda so obuvali vse tedanje zvezdnike NBA, vendar so bili z vidika marketinga in posledičnega preboja med množice popolnoma nebogljeni. Športni copati so bili za športnike, za navadne smrtnike pač ne. Converse je imel v ligi monopol in zato širšo prepoznavnost, s katero pa ni vedel natančno, kaj bi počel. Nike pa je imel na drugi strani enkratno marketinško vizijo v podobi individualizacije športne obutve, a ni natančno vedel, kje in kako bi svojo idejo začel uresničevati.
Čeprav je Jordan sprva hotel podpisati sponzorsko pogodbo s konkurenčnim Adidasom, ta preprosto ni bil v položaju, v katerem bi mu lahko zagotovil sponzorski copat z njegovim imenom. Predvsem pa ni hotel tvegati vsega na sicer obetavnem, vendar še neuveljavljenem in – roko na srce – domišljavem novincu. Nike je igralcu Bullsov (Bikov) s številko 23 ponudil 500.000 dolarjev za petletno pogodbo in poseben model športnih copat z njegovim imenom, kar je bilo takrat nezaslišano.
Converse je bil velikan, ki se je v trdnjavi korporativnega kapitalizma – ZDA – svojega posla loteval precej nenavadno. Za vse košarkarje, tudi največje zvezdnike, je namreč izdeloval povsem enak model superg. Uniformnost ni delovala prav nič podjetno kapitalistično, ampak prej kot skrajna oblika socialistične uravnilovke. Neverjetno, vendar v tistih časih v individualizaciji obutve nihče ni videl pretirane koristi, zgolj nepotrebne stroške. Saj je vrhunskost športnika menda posledica njegovega talenta, prizadevnosti in inteligence, ne pa superg, kajne?
A Phil Knight, solastnik družbe Nike, je vedel, da ne gre za prodajo superg, ampak za trženje zabave, imidža, prodajo iluzije izjemnosti in enkratnosti, s katero se je zlahka poistovetil vsak mulec. Nike je namreč hotel vse te presežke športnih zvezdnikov demokratizirati, vmes pa bi seveda privatiziral dobiček, ki bi ga ta proces generiral. Genialno, kajne?
Znesek, ki ga je bil Nike pripravljen plačati Jordanu, je bil zato v takratnem kontekstu in po takratni logiki razmišljanja obscen. A gledano z današnje perspektive, ko je imidž oziroma ugled znamke vse, je bilo sodelovanje z igralcem, ki je kasneje postal megazvezdnik košarke, za družbo z ameriške zahodne obale kupčija stoletja. Medtem ko se je Jordanova zvezda v košarkarski ligi vzpenjala z vsako moštveno zmago Bullsov, ki je bila vse bolj direktna posledica njegovih preprosto genialnih igralskih predstav, je sočasno rasel tudi ugled (in razumljivo zaslužki) proizvajalca njegove obutve. Saj je med zabijanjem na koš le Jordanu uspelo za trenutek dlje lebdeti v zraku od vseh preostalih. Seveda je bila njegova neverjetna sposobnost prevare fizikalnih zakonitosti posledica njegove nadarjenosti, osredotočenosti na popolno uničenje nasprotnika in ne nazadnje igralskega intelekta. Vendar je tržnikom pri Nikeju, prek izpiljenih in modernih marketinških kampanj ter prijemov, množice le uspelo prepričati, da pomemben del njegove konkurenčne prednosti tiči v nečem tako banalnem, kot je obutev. Zaslužki od prodaje športnih copat so temu primerno eksplodirali in Nike je izključno po zaslugi sodelovanja z Jordanom v naslednjih letih postal velikan industrije športne obutve in opreme.
Zgodovina in razvoj športnih copat je zanimiva in nenavadna zmes potreb, tehnoloških inovacij, vizije, surove želje po uspehu in zmagi ter ne nazadnje kulturnega razvoja, katerega sestavni del je vsekakor moda.
Genialna in preroška ideja Če je poznavalce osupnil znesek, ki ga je bil v začetku Nike pripravljen nameniti Jordanu, potem je bila poteza Knighta, ki je v trženje Jordanovega modela v prvega pol leta vložil milijon dolarjev, popoln, nespameten, kratkoviden, bravurozen in preprosto nepotreben hazard. Točno takšen, kakršna je bila marsikatera Jordanova poteza na parketu. In da, seveda, Knightova ideja je bila vse to in prav zaradi tega tudi genialna in preroška. To je bila namreč poteza, ki je superge na eni strani spremenila v individualen in unikaten izdelek, na drugi pa ga je prav zaradi tega ironično približala množicam. S črno-rdečimi »jordankami« na nogah sicer nisi igral kot on, si si pa prisvojil vsaj košček iluzije njegovega genija in to je bilo več kot dovolj.
In seveda je dejstvo, da je vodstvo lige NBA Jordanu sprva prepovedalo nošenje lastnih superg, samo še podžgalo norijo, ki jo je sprožila ta utrgano zasnovana in tržena obutev. Nike je prepoved spretno obrnil sebi v prid, češ da je bil Air Jordan preveč revolucionarna obutev za okostenelo in zatohlo ligo. A za 65 dolarjev je bil lahko vsakdo »kot Mike«, kakor se je glasil slogan vrhunske marketinške kampanje, s katero je Nike v svet pospremil jordanke. Prodaja teh je stekla marca 1985, do maja pa je Nike prodal že za 70 milijonov dolarjev parov. Do konca leta je znamka Air Jordan krovnemu koncernu Nike navrgla preko 100 milijonov dolarjev prihodkov. Posel je cvetel kot nikoli.
Neverjetno, neponovljivo in še danes, vrsto let kasneje, nadvse dobičkonosno. Izjemno priljubljenost Michaela Jordana, ki je z Bullsi in predvsem Nikejevimi supergami na nogah v NBA osvojil kar šest ligaških naslovov, potrjuje množična priljubljenost jordank, ki so v vseh teh letih doživele celo vrsto izboljšav in posodobitev, predvsem pa so postale statusni simbol. Zato skorajda ne preseneča dejstvo, da je znamka Air Jordan svoj prodajni rekord dosegla šele leta 2012. Devet let po tem, ko je Michael Jordan naposled sklenil svojo izjemno profesionalno kariero, je namreč družba s prodajo športnih artiklov z značilnim »jumpmanom«, ki je dejansko silhueta Jordana v skoku, zaslužila neverjetnih 2,5 milijarde dolarjev! Še lansko leto je košarkarskemu superzvezdniku prodaja obutve in drugih izdelkov z njegovim logotipom navrgla zajetnih 130 milijonov dolarjev. Medtem ko je denimo aktualni zvezdnik lige NBA LeBron James daleč zadaj, saj je s prodajo svojega profesionalnega modela superg zaslužil »le« 32 milijonov.
Zato o tem, kako neverjeten marketinški met se je s tem posrečil Nikeju, morda še najbolj živo priča dejstvo, da jordanke še naprej predstavljajo skoraj 70 odstotkov vseh prodanih otroških modelov košarkarskih superg. Obutev enega največjih košarkarskih asov v zgodovini tako množično nosijo otroci, ki velikana s številko 23 na hrbtu nikoli niso videli v živo niti metati na koš, kaj šele, da bi si ogledali katerega izmed njegovih legendarnih moštvenih nastopov.
Znamka s tremi črtami
Geneza znamke Adidas je tipična družinska zgodba z vsemi vzponi, padci in prepiri vred, ki sega v začetek 20. stoletja v bavarsko mesto Herzogenaurach. Mlajši brat, klicali so ga Adi (Adolf) Dassler, je kmalu po vrnitvi iz prve svetovne vojne leta 1920 v materini pralnici začel izdelovati športne copate. Čez štiri leta se mu je pri obrti pridružil še starejši brat Rudi (Rudolf) in leta 1924 sta ustanovila tovarno čevljev bratov Dassler.
Njuni tekaški copati s konicami na podplatu so pomenili inovacijo, zato se je njuna zvezda v svetu športa začela hitro vzpenjati. Proizvodnja se je povzpela na 200.000 parov letno, ključen preboj pa je bil nastop Američana Jesseja Owensa na olimpijskih igrah v Berlinu leta 1938, kjer je z obutvijo bratov Dassler osvojil štiri zlate medalje. Dolgo časa sta bila brata različnih značajev uspešen duo v svetu športa in podjetništva. Adi Dassler je bil bolj premišljen in tih, v veselje mu je bilo oblikovati in izdelovati čevlje. Rudi je bil bolj temperamenten in bahav ter prav zato rojen prodajalec.
Kmalu po vojni se je odnos med bratoma iz ne povsem pojasnjenih razlogov skrhal in znamka je razpadla na dva dela. Adi je ustanovil podjetje Adidas, Rudolf pa znamko Ruda oziroma pozneje Puma in čez noč sta postala brata in njuni podjetji zagrizena tekmeca. Njuno rivalstvo je prešlo in preraslo v legendo, ki na dva dela ni razklalo zgolj družine, ampak kar celo rojstno mesto bratov in sedež obeh znamk. Brata sta pokopana na istem pokopališču, a sta njuna grobova kolikor se da narazen.
Kakorkoli že, Adidas je svoj znameniti logotip s tremi črtami leta 1952 pravzaprav odkupil od malo znanega finskega proizvajalca obutve, in sicer za dve steklenici viskija in nekaj malega denarja. Podjetništvo je šlo bolje od rok Adiju oziroma Adidasu, saj je danes po vseh kazalcih bistveno večje in uspešnejše globalno podjetje, katerega največji rival že dolgo ni več »bratska« Puma, ampak ameriški izzivalec Nike.
Nike – ameriška boginja posla
Phil Knight ni bil posebno dober tekač, še manj izjemen študent. A vsako jutro je počel tisto, kar mnogi opisujejo kot stanje zamaknjenosti in ga enačijo z meditacijo: tekel je. Bil je namreč rekreativni tekač, in to v šestdesetih letih 20. stoletja, ko se je ljubiteljsko s to danes res množično obliko rekreacije ukvarjal le redkokdo. Tek je bil takrat rezerviran za atlete, ljubiteljsko pa so se z njim, vsaj v očeh večinske javnosti, ukvarjali le ekscentriki, čudaki, friki, hipiji ...
Seveda se je Philu prav v tem zamaknjenem stanju nadvse hipnotično in meditativno izmenjujočih se udarcev stopal ob podlago porajal skrajno preprost odgovor na izjemno zagonetno vprašanje: kaj je smisel življenja? »Kaj, če bi se ves čas igral, namesto da bi delal? Oziroma da bi tako užival v delu, da bi to postalo igra?« Knight se je hitro povezal s svojim nekdanjim trenerjem atletike na univerzi v Oregonu Billom Bowermanom, ki je bil svojevrsten inovator, obseden z iskanjem magične formule med težo obutvije in hitrostjo tekačev. Leta 1964 sta ustanovila podjetje Blue Ribbon Sports, ki se je sprva ukvarjalo s prodajo superg japonskega proizvajalca Onitsuka Tiger. Podjetje se je v začetku sedemdesetih preimenovalo v Nike, za logotip pa je Knight izbral znamenito kljukico.
Vendar pa prvi koraki grške boginje zmage v poslu izdelovanja in trženja športne obutve niso bili kaj prida zmagoslavni. Vseeno pa Bowerman ni odnehal in njegovi napori v smeri iskanja svetega grala tekaških copat so sredi sedemdesetih le privedli do prvega uspeha in posledičnega izoblikovanja legende. Ko si je namreč nekega jutra za zajtrk pripravljal vaflje, se je zagledal v strukturo toasterja in v trenutku se mu je utrnila ideja o oblikovanju prav posebnega podplata. Leta 1974 je Nike na trg lansiral sprinterice z vafljastim podplatom, ki so postale izjemen hit.
Nike je kasneje na krilih sponzorskih pogodb s superzvezdniki profesionalnega športa prerasel v globalni koncern, ki si je malodane izboril monopolni položaj na trgu športne opreme, zlasti obutve. Danes družba velja za eno izmed marketinško in tehnološko najbolj uspešnih in inovativnih podjetij na svetu, ki je populariziralo nošenje športnih copat za vsakdanjo rabo. Slogan podjetja Just Do It, ki je stopil v veljavo s koncem osemdesetih let, tako še danes velja za enega izmed najbolj domiselnih in vplivnih nasploh.
Članek je bil objavljen v reviji Gea
Gea spodbuja dejaven življenjski slog in vseživljenjsko radovednost ter navdušuje z aktualnimi raznolikimi temami o dogajanju okrog nas.
Več o reviji Gea >
